Pravijo, da je najmočnejši strup shranjen v majhnih stekleničkah. Morda bi lahko nekaj podobnega rekli tudi za Libanon. Sicer nima več tistega šarma in privlačnosti, značilni za obdobje pred državljansko vojno, ko so glavno mesto Bejrut imenovali celo »Pariz Bližnjega vzhoda«.  Še vedno pa se ta  sredozemski palček, le malce večji kot pol Slovenije, ponaša z enim najbolj pestrih zgodovinskih dogajanj sveta, izjemnimi naravnimi lepotami, predvsem pa neprecenljivim izročilom kulture in umetnosti. Ko vstopite v Libanon, stopite na tla resnično stare, zgodovinske dežele z več tisočletno neprekinjeno poselitvijo.

Med prvimi so na tem ozemlju živeli Feničani, spretni pomorci in trgovci, ki so pluli povsod po Sredozemlju in ustanavljali razne obalne postojanke in mesta. Za Feničani so prišli Grki, potem Rimljani, pa Bizantinci, Arabci, križarji, ki so zapustili nekaj res lepih utrdb, katoliki, pravoslavci, šiiti, suniti… Pa pozneje Turki in Francozi ter v sodobnejšem času begunci iz Palestine in Sirije. Če turistov in popotnikov sploh ne omenjam.

Dežela se ponaša z velikim številom lepo ohranjenih starih svetišč, npr. v Baalbeku, Biblosu, Anjaru in Tiru, ki je poleg obmorskega Sidona eno najstarejših naselij v tem delu sveta. Gospodarska in politična podoba Libanona pa je trenutno precej negotova. Že nekaj mesecev v središču večjih mest Libanona, predvsem ob koncu tedna, potekajo demonstracije, ki se jih udeležujejo zlasti mladi. Vzrok protestom so težak gospodarski položaj, politična nestabilnost, nezadovoljstvo nad oblastjo  in še marsikaj. Kakšna bo prihodnja podoba te  starodavne dežele bo pokazal šele čas.