ATTPS Agenda

Lara Rojc

member of ATTPS

Kaj nastane, ko se prepletejo ljubezen do fotografije, strast do potovanj in veselje do improvizacij? Kakšne so poti brez oprijemljivih planov, z nahrbtnikom na rami in z minimalno fotografske opreme? In če imaš ob tem še redno službo, omejen budget ter otroka?

Pred desetimi leti sem začela ustvarjati serijo »Pobarvank z mojih poti«; začelo se je nenačrtovano z bližinskimi, rahlo abstraktnimi, barvitimi fotografijami iz Latinske Amerike, ki so doživele zelo dober odziv. Serijo sem nadgradila z zaokroženimi sklopi barvitih fotografij s kratkimi opisi zgodb z različnih koncev sveta. Vmes, prej in potem pa doživela kup stvari, o nekaterih bo tekla beseda ob druženju.

Ker se bliža pustni čas in ker karnevalov letos očitno ne bo, bom naše druženje zaključila z razglednicami iz Kolumbije, s kratko predstavitvijo karnevala ob obali Karibov. Karneval v Barranquilli se kiti z nazivom drugi največji na svetu in kmalu bo leto dni, kar smo ga obiskali.

Menim, da popotniška fotografija postaja (pre)širok pojem, v katerega se skuša stlačiti vse mogoče. Zame je prava popotna fotografija tista, ki jo narediš na določenem prostoru, ko nimaš časa in možnosti čakati na trenutek, da je svetloba najboljša, da nebo ni sprano in da je oseba oblečena v prave barve oblačil. Ko moraš v trenutku izkoristiti vse znanje, iznajdljivost in ustvarjalnost. Ko uspeš iz trenutka potegniti največ, kar je mogoče, ne glede na to, ali imaš v rokah najboljšo fotografsko opremo ali zgolj telefon.

A rečemo kakšno tudi o tem?